Kako je 18-letno dekle postalo glavna herojka Sovjetske zveze

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Junija 1941, ko je Zoja Kosmodemjanskaja končala deveti razred, je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Jeseni istega leta so se nemške enote bližale Moskvi. Iz mesta so evakuirali javne oblasti in industrijska podjetja. Kosmodemjanskaja pa se je konec oktobra 1941 vpisala v enoto komsomolskih prostovoljcev.

Predvojna fotografija Zoje Kosmodemjanske

"Uničiti in požgati do tal"

Vrhovno poveljstvo je 17. novembra 1941 izdalo ukaz o uničenju naselij na ozemljih, ki jih je zasedla Nemčija.

Za izvajanje teh dejavnosti je bilo potrebno novo osebje. Ti so bili že vnaprej, še pred izdajo Stalinovega ukaza, rekrutirani med mladimi prostovoljci. Mladi so bili sprejeti v vojaško enoto št. 9903, eno najbolj tajnih v Rdeči armadi. To je bila osrednja obveščevalna in diverzantska šola v okviru Centralnega komiteja Komsomola.

Fotografija za komsomolsko izkaznico in komsomolska izkaznica Zoje Kosmodemjanske

Tam se je znašla tudi Zoja Kosmodemjanskaja. Skupaj z drugimi prostovoljci se je usposabljala za aktivno izvidovanje sovražnikovih enot, miniranje cest, uničevanje mostov, zasede na cestah, uničevanje skladišč in objektov komunikacijske infrastrukture, vzpostavljanje partizanskih enot in še veliko več.

Svetovna vojna, vzhodna fronta, Sovjetska zveza, področje vojne - središče vojaških skuin: bitka za Moskvo oktober 41-januar 42: nemški tanki in pehota napredujejo proti vasi v okrožju Volokolamsk / Klin, december 1941

Izvidniška in diverzantska skupina, ki se ji je pridružila Zoja, je bila premeščena v Volokolamsk (100 kilometrov zahodno od Moskve). Njena prva in uspešna bojna naloga je bila miniranje cest na območju za sovražnikovimi linijami. Pozneje je sodelovala pri likvidaciji nemškega motorista, pri katerem so našli štabne dokumente in topografske zemljevide.

Usodna naloga v Petriščevu

Kmalu je bila Kosmodemjanskaja poslana na sabotažo v deset naselij v bližini Moskve. Ponoči s 27. na 28. november naj bi njena skupina v vasi Petriščevo uničila nemško terensko postajo radiotehničnega izvidništva, ki se je nahajala v hlevu, in hiše, v katerih so bili nastanjeni nemški vojaki. Do vasi so prišli le trije: poveljnik skupine Boris Krainov, Zoja Kosmodemjanskaja in vodja komsomolske enote izvidniške šole Vasilij Klubkov.

Moskovska regija. Sovjetska partizanka Zoja Anatoljevna Kosmodemjanskaja (v sredini), ki so jo zajeli nacistični okupatorji, pred usmrtitvijo v vasi Petriščevo med Veliko domovinsko vojno. Trofejna fotografija.

Med diverzantsko akcijo so Nemci zajeli Klubkova in Kosmodemjansko, ki ji je s pomočjo steklenic z gorivom uspelo uničiti dve hiši in sovražnikov avtomobil. Dekle so izročili prebivalci zajete vasi, ki so sodelovali z okupatorji. Kljub krutemu mučenju med zaslišanjem ni izdala svojega pravega imena - predstavila se je kot Tanja - in ni razkrila podatkov o drugih diverzantih.

Slika usmrtitve 18-letne ruske partizanke/snajperke Zoje Kosmodemjanske med drugo svetovno vojno.

29. novembra 1941 so jo usmrtili z obešanjem. Njeno truplo z napisom "partizanka" je na vislicah ostalo več kot mesec dni, pokopali so ga šele 1. januarja 1942. Konec januarja so Petriščevo osvobodile sovjetske enote.

Slavljenje podviga

O podvigu Kosmodemjanske je sovjetskim državljanom pripovedoval vojni dopisnik Pjotr Lidov. Pisal je o osvoboditvi Moskovske regije izpod Nemcev in v eni od vasi slišal zgodbo o dekletu, ki je pred usmrtitvijo pogumno nagovorilo občinstvo.

Pjotr Aleksandrovič Lidov, sovjetski novinar, vojni dopisnik časopisa Pravda, avtor prvega eseja o Zoji Kosmodemjanski (1942), ki se je lotil novinarske preiskave dogodkov v Petriščovu

Lidov je večkrat obiskal Petriščevo, se pogovarjal z lokalnimi prebivalci, dobil dostop do tajnih dokumentov o diverzantskih skupinah, vendar "Tanje" ni mogel najti. Identiteto dekleta so ugotovili šele po odprtju groba, fotografiranju trupla in objavi fotografij 27. januarja 1942. Tega dne sta glavna časopisa tistega časa, Pravda in Komsomolskaja pravda, objavila eseja Petra Lidova "Tanja" in Sergeja Ljubimova "Ne bomo te pozabili, Tanja".

Lidov je v gradivu navedel zadnje besede dekleta: "Zdaj me boste obesili, vendar nisem sama. Dvesto milijonov nas je, vseh ne morete obesiti. Za mene se bodo maščevali. Vojaki! Predajte se, preden bo prepozno. Vseeno bomo zmagali!"

Esej "Tanja", časopis Pravda, 27. januar 1942

Predsedstvo Vrhovnega sovjeta ZSSR je 16. februarja 1942 Kosmodemjanski posmrtno podelilo naziv herojke Sovjetske zveze. Lidov pa je 18. februarja 1942 izdal nov esej "Kdo je bila Tanja", v katerem je javno razkril osebnost "Tanje-Zoje", njen pogum in pokončnost.

Prvi nemški ujetniki, zajeti na dan začetka ofenzivnih bojev pri Moskvi

"V naše roke je prišel podčastnik Karl Beyerlein. Ta je bil navzoč pri mučenju, ki mu je Zojo Kosmodemjansko podvrgel poveljnik 332. pehotnega polka 197. nemške divizije, podpolkovnik Rüderer. V svojem pričevanju je Hitlerjev podpoveljnik s stisnjenimi zobmi zapisal: "Mala herojka vašega naroda je ostala trdna. Ni vedela, kaj je izdaja ... Od mraza je postala modra, njene rane so krvavele, vendar ni rekla ničesar," je zapisal Lidov.

Vojaški dopisnik časopisa Pravda Pjotr Lidov (desno) kaže generalu vojske G. K. Žukovu in članu vojaškega sveta zahodne fronte N. A. Bulganinu kopije pravkar izdane brošure "Tanja", 1942

V spomin na Kosmodemjansko in njen podvig so po vsej Sovjetski zvezi odkrili spomenike in spominske plošče, njeno ime so dobile šole, knjižnice in otroška taborišča, ulice in naselja. V njeno čast so bili poimenovani vrhovi gora, asteroidi in ladje. Zoji so bili posvečeni filmi in pesmi, opere in pesmi.

Zoja Kosmodemjanskaja je postala simbol junaštva vseh sovjetskih ljudi. Predvsem pa partizanov in diverzantov, ki so šli v smrt, da bi rešili glavno mesto države.

Častna pionirska straža pri spomeniku herojki Sovjetske zveze Zoji Anatoljevni Kosmodemjanski na 86. kilometru Minske avtoceste med praznovanjem zmage v Veliki domovinski vojni

Po besedah Klavdije Sukačove, veteranke vojaške enote št. 9903, je od dva tisoč pripadnikov enote umrlo 951 ljudi, torej skoraj vsak drugi. Ko so odhajali na misijo, s seboj niso imeli nobenih dokumentov in so ob smrti ostali neidentificirani.

Spomenik Zoji Kosmodemjanski na postaji podzemne železnice Partizanskaja

Kdo je v Sovjetski zvezi lahko postal Heroj?